Zadeta od zavesti

Aha!

Tole je bil moj najpomembnejši ‘aha’ moment letos. Spoznanje, ki je spremenilo moje gledanje na proces spremembe. Kakršne koli, predvsem pa tiste, ki jo želim narediti, da stopim korak naprej.

Hitim po opravkih. Odkar ne živim več v Ljubljani, si tiste dneve ko pridem v mesto, nafilam urnik na minuto, da imam potem spet par dni mir na deželi.

Tako tisti dan hitim iz centra na pošto. Hitra hoja, v glavi se mi pletejo misli, kako lahko čim bolj produktivno porabim čas. Če bo gužva lahko med tem ko čakam v vrsti odgovorim še na nekaj mailov, če pa opravim brez čakanja lahko pred naslednjim sestankom skočim še v trgovino. Premlevam možne scenarije. Misli se vrstijo vedno hitreje in tako tudi moja hoja postaja vse hitrejša.

Oglasi se alarm na telefonu. Tisti čas sem preko dneva imela nastavljenih 5 alarmov, ki so me spomnili, da se za trenutek ustavim in preverim kako sem.

Zvok alarma prekine tok misli, preverim kje je moja pozornost, kakšen je občutek v telesu, kakšen je dih, drža, namen. Stvari, ki so nekakšni indikatorji trenutnega stanja, počutja.

Nenadoma me kot val zadane moja zavest, ki se je iz pošte vrnila v moje telo. Sploh nisem bila tukaj. Res je, da sem hodila po cesti a moja zavest je bila živo v vseh možnih situacijah na pošti. V tistem trenutku zavedanja, se je vrnila nazaj v telo, kot se živali zvečer vrnejo v hlev. Vrnila se je v tukaj in zdaj. Vame.

V tistem trenutku je beseda raztelešena, ali pa raztresena, če ti je ljubše, zame dobila čisto nov pomen. Ne le pomen, postala je oprijemljiva.

Bil je to tisti aha moment, ko nekaj kar sicer mentalno razumeš, dobi temelje v globini izkušnje.

Potegnila sem vse delce sebe, ki so bili razkropleni v svetu in času, nazaj vase, v svoje telo. Začutila sem tla pod nogami, opazila okolico, polno zadihala, sprostila telo in prepoznala, da pravzaprav ni potrebe po hitenju. Preostanek poti do pošte sem upočasnila korak in prisotno spremljala svoje gibanje in vtise iz okolice. Sprostila sem se, opazila sem ljudi, ki so šli mimo mene in jim namenila pogled ali nasmeh.

On the road to Thoiry, 1970. Photo by Peter Knapp