Ime mi je Eva
Telo in to kar sem zaznavam neločljivo povezano.
Telo je prostor v katerem so utelešene vse moje izkušnje, občutki in spomini.
Priti v stik s svojim telesom pomeni priti v stik s sabo.
Gib, drža, dihanje neposredno govorijo mojo zgodbo, hkrati pa so tudi ključ do spremembe stanja uma.
Pri svojem delu vam želim na enostaven in konkreten način približati jezik telesa, da se lahko ponovno zaveste sebe, si povrnete izbiro o svoji prihodnosti in niste več sužnji preživetih navad.
MOJE
delo
Sem facilitatorka in coach utelešenega učenja, trauma coach ter učiteljica joge.
Pridružite se mi lahko na urah Čuječe joge / Utelešenega gibanja, ki so namenjene stiku s telesom/s sabo, opazovanju notranjih občutij in prenosu uvidov iz prakse v življenje. Temeljijo na somatiki, jogi, samomasaži, naravnemu dihanju in gibanju. So nežne in primerne za vsakogar, ki si želi razviti bolj poglobljen odnost s svojim telesom.
Vodim delavnice za učitelje gibalnih praks, kjer učim kako voditi druge k izkušnji enosti telesa uma in duha. Skozi vaje in pogovor med drugim pridobite izkušnje vodenja, ki je vključujoče in povezovalno, dobite globji vpogled v svoje zavedne in nezavedne vzorce, s katerimi vplivate na druge, razmišljate o etiki učenja.
Individualno nudim coaching, ki spet temelji na delu s telesom, kot viru in instrumentu spremembe. V procesu dela vas vodim v telo, zaznavanje in vas povabim v različne položaje ali gibe, ki po izkušnjah strank prinesejo uvide, ki jih z samo mentalnim delom ne morejo dobiti.
MOJA
pot
Po kratki tekmovalni športni poti v mladostniških letih, sem odklop oz. bolje rečeno priklop iskala v plezanju in surfanju. Ustrezalo mi je netekmovalno okolje in stik s silami narave.
Nekako v istem času sem ugotovila, da me delo, ki bi sledilo zaključku študija ne bo izpoponjevalo. Še zdaj ne vem od kje in zakaj, vendar edino kar sem zagotovov vedela je bilo, da moram delati z rokami. Nekaj konkretnega, fizičnega.
Tako sem naredila tečaj tajske masaže in se ji za nekaj let popolnoma posvetila.
Potem je v moj svet prišla akro joga in me prevzela. Odkrila mi je popolnoma nov svet – najprej gibanja kot takšnega potem pa tudi komunikacije, odnosov, zaupanja, vodenja in še bi lahko naštevala.
Kot zelo introvertirana in zadržana oseba si nikdar nisem mislila, kako zelo me bo ta praksa spremenila. Čeprav se je vse začelo le kot hobi je akrojoga kmalu postala središče vsega.
Gnala me je strast in fenomenalni občutki, ko se lahkotno premikaš v zraku ob podpori drugega, kar me je brez posebnega upora potisnilo močno preko mej moje cone udobja.
Od skrivnja v ozadju sem bila kot začetnica akrojoge pri nas potisnjena v ospredje. Najprej sem se morala izpostaviti v vlogi učiteljice, kmalu pa kar kot vodje celotne skupnosti.
Ves čas sem zaznavala vzporednice mojega osebnega razvoja in same prakse akrojoge. Prvo je oblikovalo slednje in obratno. Intuitivno sem vedela, da pri akrojogi ne gre le za gibanje. Izzivi s katerimi sem se pri akrojogi srečevala sama pa tudi udeleženci tečajev so tako ali drugače preoblikovali tudi naše psihološke lastnosti.
Ta spoznanja sem kmalu začela zavestno vključevati v sam pristop poučevanja. Ni mi bilo pomembno kako hitro bomo napredovali do bolj zahtevnih elementov ampak me je zanimalo kaj se na poti tja vsak od nas lahko nauči o sebi.
Ta prepletenost fizične prakse in psihologije me je močno zanimala. Želela sem si najti podlago, potrditev in pojasnitev za moja opažanja in izkušnje. Največkrat sem jih iskala v jogi, kot body-mind sistemu, kateri mi je bil praktično najbljižji.
Žal mi je joga bolj pogosto odprla več vprašanj in pomislekov, kot pa dala pravih odgovorov. Kulturno in ideološko je zame predaleč od našega okolja in časa. Čeprav je vrednost te tradicije na nekaterih področjih še kako relevantna tudi za našo družbo, pa sem sama potrebovala nekaj drugega.
Delčke sestavljanke sem začela zbirati na področjih, ki jih nisem poznala a se mi je zdelo, da mi znajo ponuditi jasnejši vpogled v razumevanje vezi med telesom in umom. Obiskala sem vse kar mi je prišlo na pot: različne plesne (ne)tehnike, improvizacijo, gledališče, somatske metode. Poleg tega sem se učila še o anatomiji in gibanju ter psihologiji.
Res, da sem dobivala vedno širšo sliko vendar je vsak del ostajal bolj ali manj nepovezan z drugimi deli celote, vse dokler nisem naletela na koncept embodimenta.
Hkrati sem imela to srečo, da sem takoj naletela na velikega učitelja, Marka Walsha, ki mi je bil po svojem direktnem, pragmatičnem in celovitem pristopu pisan na kožo.
Najprej s spremljanjem njegovega podcasta, potem udeležbo tečaja Embodied Facilitator Course in danes s sledenjem različnim učiteljem in strokovnjakom iz širokega področja embodimenta delčki vsega kar sem se do zdaj naučila in izkusila, končno dobivajo sklenjeno podobo. Nikakor ne mislim, da vidim celo sliko (do te verjetno ne bom prišla nikoli), vidim pa jasne povezave med že znanimi področji.
Naj za konec omenim le še kje in kako se mi zavestno bivanje v telesu pomaga v vsakdanjih situacijah.
Pomaga mi hitro regulirati vznemirjenje, tesnobo, strah, stres,… ker prepoznam telesni odziv in ga lahko zavestno spremenim v takšnega, ki mi omogoči bolj sproščeno in jasno delovanje in razmišljanje.
Pomaga mi, da najdem jasnost in avtentičnost. Odziv, ki mi v telesu ne sproži umika, kolapsa ali obrambe, je ponavadi tisti, ki me najbolj podpre v dani situaciji in mi pusti občutek, da delam prav v skladu s svojo integriteto.
Pomaga mi odkriti in razviti še neraziskane dele sebe. Ko v določeni situaciji začutim odpor in odklon, na primer v obliki nazaj nagnjene in zaprte drže vem, da je to situacija v kateri se ne znajdem prav dobro. Kot takšna je priložnost, da razvijem nov primeren odziv in se bom naslednjič znašla bolj lahkotno.
Več primerov praktične uporabe utelešanja oziroma embodimenta, pa upam, da najdete med zapisi na tej strani, z obiskom Čuječe joge / Utelešenega gibanja ali udeležbo na tematskih delavnicah.
